KolumnART / številka 1
18. junij 2026
Človek živi med dvema tišinama. Ena je težka, mehka, skoraj zemeljska — tišina zemlje. Druga je visoka, prepustna, kot krošnje, ki se zibajo nad nami — tišina gozda. Med njima potuje telo, kot bi se učilo jezika, ki ga je nekoč že znalo.
OZEMLJITEV ni dejanje, ni tehnika, ni naloga. Je trenutek, ko se nekaj v nas spusti navzdol — v stopala, v medenico, v notranjo pokrajino, ki je vedno tam, tudi ko jo pozabimo. Je spomin telesa na to, da ima dom. Da ima težo. Da ima pravico obstajati brez razlage.
»UGOZDITEV pa ni pobeg iz sebe, ampak razširitev sebe. Je trenutek, ko se odpremo svetu, ne da bi se raztopili v njem.«
UGOZDITEV ni pobeg iz sebe, ampak razširitev sebe. Je trenutek, ko se odpremo svetu, ne da bi se raztopili v njem. Ko začutimo, da nas prostor nosi, da nas odnos ne ogroža, ampak razširja. Da lahko stojimo v sebi in hkrati slišimo drugega.
Med tema dvema tišinama se dogaja življenje. Tam se rojevajo odnosi, tam se razkrivajo rane, tam se preobražajo zgodbe, ki jih nosimo iz otroštva.
Emocije so prst, na kateri stoji naš notranji svet, odnosi pa so tektonske plošče, ki ga premikajo. Ko se premakne ena, se premakne vse. Konflikt ni razpoka, ampak potres, ki razkrije, kaj je bilo zakopano. Če smo ozemljeni, lahko ostanemo v sebi. Če smo ugozdeni, lahko ostanemo v odnosu.
In takrat konflikt ni več boj, ampak prostor, kjer se srečata dve resnici, dve ranljivosti, dve zgodovini. Včasih se vprašam, ali je mogoče živeti tako, da ne izbiram med zemljo in gozdom. Da ne izbiram med notranjim in zunanjim svetom. Da ne izbiram med sabo in drugim.
Morda je odgovor v počasnosti.
»Ko stojim med dvema tišinama, začutim, da se ne rabim odločiti. Da sem lahko oboje. Da sem lahko korenina in krošnja.«
V ritmu, ki je narejen za telo. V dnevu, ki ima dovolj prostora za dih, za stik, za nežnost. V trenutku, ko se spustim v težo, ne da bi se zaprla. V trenutku, ko se odprem v krošnjo, ne da bi se izgubila. Ko stojim med dvema tišinama, začutim, da se ne rabim odločiti. Da sem lahko oboje. Da sem lahko korenina in krošnja.
»Ko sem ozemljena, se spomnim, kdo sem. Ko sem ugozdena, se spomnim, da nisem sama.«
In ko se ti dve smeri srečata, nastane človek, ki stoji in hkrati raste. Človek, ki je dovolj. Človek, ki je cel.
»V gozdu se zemlja dvigne v telo, krošnje pa se spustijo v srce.«
Tam se stik z naravo spremeni v stik s sabo, odnos z okoljem pa v odnos, ki zdrži.
Gozdnoterapija TurnLeft je povabilo v ta prostor med dvema tišinama — prostor, kjer se človek lahko ozemlji, ugozdi in se spomni kdo je.
Katarina
