Katarina Gantar
Raziskovalka prostora, kjer se srečujejo telo, občutki, odnosi in tisti deli nas, ki čakajo, da jih ponovno slišimo.
Integralna telesna psihoterapija za tiste, ki želijo globlje razumeti sebe – skozi telo, občutke in odnose.
Ne pomagam ti postati nekdo drug.
Pomagam ti ponovno srečati tisti del sebe, ki je bil vedno prisoten – tudi takrat, ko se je moral skriti zaradi prilagajanja, zaščite ali preživetja.
Verjamem, da človeka ni treba popravljati.
Potrebuje odnos, v katerem lahko počasi dokonča tisto, kar je bilo nekoč prekinjeno.
Včasih ne potrebujemo še ene razlage svoje zgodbe.
Potrebujemo novo izkušnjo.
"Telo je moj kompas. Prisotnost je moj temelj. Stik je moj način."
Zanima me človek
Ne kot skupek simptomov ali diagnoz, temveč kot živo, kompleksno in občutljivo bitje, ki svojo zgodbo nosi v telesu, odnosih in načinu, kako je skozi življenje gradilo stik s sabo.
Preden iščeva spremembo, želim najprej srečati človeka – njegovo zgodbo, telo in doživljanje. Zanimajo me tudi načini, s katerimi se je skozi življenje učil zaščititi.
Globlja sprememba se začne takrat, ko se človeku ni več treba braniti pred tem, kar doživlja.
Telo in živčni sistem
Telo je inteligenten zapis naših izkušenj – prostor spomina, zaščite in novih možnosti.
Načini, s katerimi se je nekoč naučilo poskrbeti zate, niso napake, ampak zgodnja modrost.
Veliko ljudi dobro razume svojo zgodbo, vendar telo ostaja napeto, dih plitev, počitek pa ne prinese olajšanja. Tudi stik s sabo in drugimi je lahko zahteven.
Zato se moje delo ne ustavi pri pogovoru.
Poslušam tudi dih, telesne občutke, napetosti in subtilne signale, ki pogosto spregovorijo še pred besedami.
Včasih se sprememba začne skoraj neopazno – ko prvič zaznaš napetost v ramenih, zadržan dih ali občutek, da telo nekaj nosi.
Prav tam se začne možnost nove izkušnje.
Vrnitev k sebi
Najbolj me zanimajo tihi premiki: trenutek, ko se dih spontano poglobi, ko ramena popustijo in človek začuti, da mu ni treba vsega nositi sam.
Moje delo temelji na več kot sedmih letih poglobljenega izobraževanja iz integralne telesne psihoterapije, dolgoletni praksi in osebni poti, ki še danes oblikuje način, kako spremljam ljudi.
Izkušnja, ki je oblikovala moje delo
Moja pot ni bila samo strokovna. Oblikovali so jo tudi osebni izzivi, odnosi in trenutki, ko sem se morala ponovno učiti poslušati sebe.
Dolgo sem bila človek, ki je znal veliko zdržati. Prevzemati odgovornost. Poskrbeti za druge. Se prilagoditi. Vztrajati.
Sčasoma pa sem začela spoznavati, da biti sposobna in biti zares povezana s sabo nista ista stvar.
V času bolezni sem se morala prvič zares ustaviti.
Takrat sem spoznala, kako hitro sem znala iti čez sebe in kako drugačen odnos se lahko začne graditi, ko telesa ne obravnavamo kot oviro, ampak kot del sebe, ki nas želi voditi.
Telo ni nekaj, kar bi morala premagati.
Postalo je eden mojih najglobljih učiteljev.
Ob tem sem začela razumeti, da človek lahko nosi bolečino, ne da bi zato izgubil stik s seboj. Lahko ostane odprt, čuteč in živ.
To razumevanje danes prinašam tudi v odnos z ljudmi, ki prihajajo k meni.
Prostor, kjer se lahko srečaš s sabo
Na srečanju ne iščeva odgovorov na silo.
Najprej ustvariva prostor, v katerem se lahko pokaže tisto, kar je v tistem trenutku najbolj živo.
Pri delu me vodi počasnost. Verjamem, da se sprememba zgodi takrat, ko človek začuti dovolj varnosti, da lahko začne poslušati sebe.
Srečanje traja 60 minut.
Včasih več govoriva. Včasih več poslušava telo. Vedno pa delo prilagodiva temu, kar v tistem trenutku potrebuješ.
Ritem srečevanj
Pogostost srečanj prilagodiva tvoji zgodbi, trenutnim potrebam in ritmu, ki se postopoma oblikuje skozi najin odnos.
Na začetku ali v obdobjih večje stiske je pogosto podporno, da se srečujeva redneje. Tako se skozi čas gradita varnost in zaupanje.
Ko se v tebi začne odpirati več notranje opore, se lahko spremeni tudi ritem srečevanj.
Pomemben del terapije ni le vsebina posameznega srečanja, temveč odnos, ki skozi reden stik počasi raste.
Kaj se skozi skupno delo lahko postopoma poglablja
- več notranje opore, ko življenje postane zahtevno
- globlji stik s telesom, občutki in lastnimi potrebami
- več prostora za umirjanje, občutenje in svobodnejši odziv namesto avtomatskih vzorcev
- jasnejše meje in bolj pristen odnos do sebe in drugih
- več občutka živosti, čutnosti in povezanosti
- več skladnosti med tem, kar razumeš, in tem, kar zares živiš.
Morda je ta prostor zate
-
Ljudje prihajajo k meni z zelo različnimi življenjskimi zgodbami.
Nekateri nosijo tesnobo, kronični stres, izgorelost, panične odzive, boleče odnose, izkušnjo ločitve, žalovanje ali posledice dogodkov, ki so jih globoko zaznamovali.
Pogosto so to ljudje, ki so dolgo zmogli veliko. Navzven delujejo odgovorni, sposobni in zanesljivi, v sebi pa čutijo napetost, utrujenost ali oddaljenost od sebe.
Morda tudi ti nosiš nekaj, česar še ne znaš povsem ubesediti. Nekaj, kar kliče po pozornosti.
Če začutiš, da te ta način dela nagovarja, je ta prostor morda tudi zate.
Ni ti treba ničesar dokazovati.
Ni ti treba postati drugačen.
Proces ne sledi cilju.
Sledi tebi.
Tudi to sem jaz
V meni živi odnos z naravo, ki je star kot telo samo.
Narava je moj prostor vračanja k sebi.
Med drevesi, rastlinami in tihimi spremembami letnih časov se vedno znova spomnim nečesa, kar telo že ve – da nič resničnega ne nastane na silo.
V naravo ne hodim samo po mir.
Hodim po stik.
Divje rastline me učijo potrpežljivosti. Opominjajo me, da rast ne nastaja skozi prizadevanje in hitenje, ampak skozi ritem, prilagajanje in zaupanje v lasten čas.
To razumevanje prinašam tudi v svoje delo.
Včasih človek potrebuje besedo.
Včasih prostor.
Včasih tišino.
Pogosto vse troje.
Del srečanj zato poteka tudi v naravi, kjer je včasih lažje slišati sebe.
Pisanje — prostor, kjer notranji svet dobi jezik
Pisanje je moj način poslušanja.
Velikokrat zapis nastane prej, kot razumem, kaj mi želi povedati.
Pišem počasi. Iz telesa. Iz tišine. Iz izkušnje.
Skozi besede poskušam ujeti tisto, kar je pogosto težko povedati – drobne premike, občutke in notranje svetove, ki jih človek nosi v sebi.
Ne zato, da razlagam.
Ampak da ustvarjam prostor, v katerem se nekdo lahko prepozna.
Morda se srečava tudi skozi zapisane besede.
Najdeš me na Instagramu, Facebooku in v rubriki KolumnART.
Odnosi - prostor, kjer se človek oblikuje
Kot mama hčerke, ki se pripravlja na odhod v svet, vsak dan znova spoznavam različne obraze zaupanja, bližine in spuščanja.
Ta življenjski prehod me uči, da odnos ne pomeni držati drugega ob sebi, ampak mu dovoliti, da raste v svojo smer.
Verjamem, da se človek odpre takrat, ko začuti, da mu ni treba postati drugačen, da bi bil sprejet.
Iz tega razumevanja spremljam tudi ljudi, ki prihajajo k meni – mirno, jasno in s spoštovanjem do njihovega ritma.
Povabilo
Prvo srečanje ni zaveza.
Je priložnost, da se za trenutek ustaviš.
Da začutiš, kje si.
Da spoznaš moj način dela in skupaj preveriva, ali je ta prostor pravi zate.
Srečava se lahko v Ljubljani, v studiu TurnLeft, v naravi ali na spletu.
Spoznanje se začne tam, kjer si.
Izobraževanje in strokovna podlaga
Moje delo temelji na več kot sedemletnem poglobljenem izobraževanju iz integralne telesne psihoterapije, dolgoletni praksi, osebnem procesu in redni superviziji.
To znanje mi ne služi zato, da bi človeka razlagala, temveč da ga lahko spremljam z več razumevanja, prisotnosti in občutka za njegov ritem.
Izobraževanje sem zaključila v okviru akreditiranega mednarodnega programa integralne telesne psihoterapije (EAP/EABP – evropski standardi za psihoterapevtsko izobraževanje), ki je vključeval:
- več kot 1900 ur teoretičnega in izkustvenega usposabljanja
- več kot 250 ur osebnega procesa
- več kot 150 ur supervizije
- več kot 400 ur praktičnega dela
- zagovor študije primera
Svoje razumevanje telesno usmerjenega dela sem skozi leta poglabljala tudi z drugimi pristopi.
- Metoda Barbare Brennan me je povabila v raziskovanje globljih plasti izkustva – tistih, ki jih pogosto začutimo, še preden jih znamo ubesediti.
- Feldenkrais me je učil radovednega raziskovanja giba, pozornosti in novih možnosti, ki se odprejo, ko telo počasi opušča avtomatske vzorce.
- TRE me je spomnila, da ima telo svojo lastno modrost razbremenjevanja napetosti – ritme, ki jih ne moremo prisiliti, lahko pa jih varno spremljamo.
- Asistiranje in vodenje delavnic osebnega razvoja me je učilo držati prostor za posameznike in skupine ter prepoznavati trenutke, ko človek potrebuje več opore, več časa ali več varnosti.
- Ples je bil moj prvi učitelj živosti. Pokazal mi je, da telo govori tudi tam, kjer besede še ne obstajajo.
Danes vse to predstavlja ozadje, iz katerega spremljam človeka – s spoštovanjem njegove zgodbe, telesa in ritma, ki ga nosi v sebi.
Besede ljudi, ki so stopili v ta prostor
Ob tebi sem prvič v življenju resnično občutil, kaj pomeni prostor, kjer smeš biti točno tak, kot si – brez pritiskov, brez pričakovanj, brez zahtev.
Prej sem vedno živel za druge, zdaj pa prvič zares živim sebe.
V tvoji nežni, predani in iskreni podpori sem našel tisto varnost, ki sem jo vse življenje iskal.
S tvojih ur odhajam obogatena. Vsakič znova.
Prostor, ki ga dobim pri tebi, je noro dragocen. Katero koli temo ‘privlečem’ na plano, nad ničemer se ne zgražaš. Ne obsojaš. ‘Le’ daješ prostor.
Včasih ubesediš tik pred mojo (isto) mislijo.
Globoko sem hvaležna, da si me na prvih delavnicah dregnila, vznemirila – tako sem vedela, da boš prava terapevtka zame.
Tvoja prisotnost je nežna, a močna…
Med terapijo sem se naučila prisluhniti svojemu telesu, dovoliti si čutiti, ne da bi vse analizirala ali razumela.
Ob tebi sem se počutila varno, sprejeto in dovolj močno, da sem odpirala tudi tiste dele sebe, ki sem jih dolgo skrivala.
Terapije mi pomagajo odkrivati plasti sebe – nič boljše, nič slabše, ampak avtentične…
Zelo rada imam tudi varen prostor, ki ga ustvariš med terapijami